Back

ⓘ Ljudska glasba




                                     

ⓘ Ljudska glasba

Ljudska glasba je tradicionalna, večinoma ustno prenešena glasba raznih ljudstev, kulturnih ali etničnih skupin. Značilna je za regionalno kulturo. Obsega njihovo vokalno, inštrumentalno in plesno glasbo. Ljudska glasba lahko daje tudi značilnosti moderni zabavni glasbi. Je odsev življenja temeljnih plasti etničnih skupin, kar vključuje delavski, kmečki ali obrtniški stan. Lahko predstavlja folklorno izročilo preteklosti, delno pa lahko nastaja tudi v današnjem času. Bistvo tovrstne umetnosti je, da je v kolektivni lasti vsega ljudstva, ki jo iz roda v rod ohranja, lahko pa tudi spreminja ali segmentarno opušča. Avtorji so večinoma pozabljeni in zato neznani, tvorec je lahko posameznik ali pa skupina; šolane ali neizobražene osebe. Prav tako ni pomembno, ali je taka glasba izvirna ali prevzeta od drugih ljudstev, pa tudi iz umetne glasbe. Značilno je, da jo ljudstvo v svojem okolju sprejme za svojo in njeno vsebino prenaša po ustnem izročilu. V slovenskem kulturnem prostoru so največ ljudske glasbe prenašali in izvajali potujoči, krajevni ter vaški godci. Prihajali so v vasi in mesta ob raznih prilikah, ob praznovanjih, ženitovanjih, veselicah, sejmih, godovanjih ter sezonskih delih.

                                     

1. Glasbila v slovenski ljudski pesmi

Slovenski ljudski pevci so svojo glasbo izvajali na ljudska glasbila, kot so:

  • ljudske različice prečnih flavt straniščica, žvegla
  • oprekelj
  • gosli
  • trstenke
  • piščali dvojnice ali vidalice
  • bordunske citre
  • lokalne različice dud
  • harmonika, citre, klarinet, tamburice.

Starejša in preprostejša glasbila so si godci pogosto izdelovali sami. Zahtevnejša so izdelovali posebni mojstri ali pa so jih godci kupovali v trgovinah. Nabor glasbil, s katerimi so ustvarjali ljudski godci, se je od nekdaj spreminjal s časom, dostopnostjo novih glasbil, ter različnimi glasbenimi vplivi.

Veda, ki se ukvarja z ljudsko glasbo, je etnomuzikologija.