Back

ⓘ Renesančna filozofija




Renesančna filozofija
                                     

ⓘ Renesančna filozofija

Za renesanso je značilno obujanje grško-rimske klasike, njene umetnosti in "filozofskih izročil". Renesančni filozofi se niso ukvarjali z versko filozofijo, ampak so svoj čas posvetili tostranskosti in človekovi posvetni problematiki. V ospredje je prišel posameznik. Filozofi so se vračali k Platonu. Akademije so preučevale izvirne izvode in so skušale Aristotelov nauk rešiti izpod naplavin cerkvenega sholastičnega umovanja. Vse filozofske šole so kritizirale sholastične razlage antičnih mislecev in sholastični formalistični neizkustveni in neživljenski način filozofiranja. Renesančna filozofija se je takrat umaknila od teološke sholastike in se vrnila k originalnim besedilom. To pomeni, da so ponovno začeli odkrivati originalna antična besedila in se niso več posluževali prevodov in prepisov, ki so s časom izgubila pomen. Namesto latinske Vulgate v renesančni filozofiji pride v ospredje grška Septuaginta. Namesto s prevajanjem korumpiranih prepisov, čim starejši izvorni viri. Namesto branja komentarjev grejo humanisti nazaj k originalom. Namesto dolgočasnih sholastičnih traktatov humanisti odkrijejo živahne rimske pesnike in dramatike. Namesto neštetokrat prepisanega prava, humanisti na novo odkrijejo Justinijanov Zakonik. In še bi lahko naštevali vse te oblike preporoda, kar je glavna opredelitev renesanse. Humanizem pomeni preusmeritev k povsem praktičnim in ne več toliko teološkim problemom.

                                     

1. Kopernik in filozofija

Pomembno je tudi Kopernikovo odkritje o tem, da je v središču vesolja Sonce in ne Zemlja, kot so zmotno mislili ves srednji vek. Ta revolucija ni spremenila le pojmovanja astronomije, temveč tudi podobo človeka, ki je izgubil središčni položaj v vesoljstvu, katerega je zasedal že stoletja. Sicer pa ni verjetno, da bi bil tedanji kulturni svet takoj po objavi najslavnejšega Kopernikovega dela sposoben dojeti korenite spremembe, ki jih dandanes običajno pripisujejo tej novi teoriji. Šele kasnejši filozofi narave, med njimi Giordano Bruno, so dojeli in cenili novosti, vsebovane v kopernikanskih predpostavkah. Ampak v začetku 16. stoletja dejansko še ni obstajala kozmologija v modernem pomenu besede: pojmovanje sveta je bilo, kot se zdi zasidrano v Platonovih geocentričnih stališčih, Aristotelovih popolnih in enakomernih krožnih gibanjih in Ptolomajevi sistematizaciji.

                                     

2. Viri

  • K.M. Higgins in R.C. Salomon, l. 1998: Kratka zgodovina filozofije, založba Sophia, Ljubljana
  • William Raeper in Linda Smith, l.1995, Vodnik po idejah: Religija in filozofija v preteklosti in danes, založništvo Jutro, Ljubljana